Pred nekaj meseci smo imeli tu v Puerto Vallarti pravo dramo. Družina, ki živi na jadrnici Flying Dragon, je ob vhodu v marino doživela težave z motorjem in veliki valovi so jih takoj odnesli na plažo. Naslednjega dne je stekla edinstvena reševalna akcija, v kateri je sodelovalo na stotine ljudi, od jadralcev do prijateljev in tudi popolnih tujcev. To zanimivo zgodbo lahko preberete v junijskem Valu, tukaj pa objavljam le kratek izsek:
Na hitro se razgledam po barki, ki je prava razbitina. Popolnoma prazna, le nekaj praznih pločevink se kotali naokrog. Pod je moker in spolzek. Allison se je medtem vrnila globoko na dno kaluže, kjer je že začela polniti vedra. Jaz sem jih odnašala na krov in praznila v morje. Bilo je kar napeto, saj so valovi
divje metali barko levo in desno in sem vsakih nekaj sekund morala objeti ograjo, da me ni izstrelilo v morje ali v kalužo. Prevzemali so me močni občutki, mešanica strahu in vznemirjenja. Še nikoli prej nisem reševala utapljajoče barke. Nenadoma sem se spomnila Olge, kako je z vedri dolge ure
skušala rešiti Ciao, a brez uspeha. Kako grozno mora to biti šele, ko rešuješ svoj dom in to sredi oceana! Skoncentrirana sem bila na praznjenje vode, a vseeno sem v ozadju slišala kričanje množice, ki je vlekla in potiskala barko. Misel, da jim bo mogoče uspelo, mi je pognala adrenalin po žilah. Med enim vedrom in drugim sem razmišljala o tem, kam je najbolj pametno, da zbežim, če se barka začne zvračati (ali bo brez balasta sploh stabilna, ko jo splavimo?). Spreletelo me je tudi to, da so vsi stavili na to, da se bo potopila, ko bo v globlji vodi, jaz pa sem na njej!
Več v junijskem Valu.