Pred nekaj meseci sem med potapljanjem okrog jadrnic opazila sidro, ki ni dobro prijelo. Odplavala sem do fanta, ki je sedel v kokpitu, in ga opozorila na to.
“Hvala!” mi je rekel “takoj ga bom premaknil!”
Nekaj minut kasneje sem ga s Calypso videla, kako si je nadel masko in skočil v vodo. Ni mi bilo jasno…
Tistega večera, ko smo se srečali na jadrnici skupnih znancev, mi je razložil, da ko sidro ne prime, se on potopi in ga premakne na roke. Meni se je to zdelo sila neverjetno.
“Saj to ni mogoče…” sem si mislila. V življenju še nisem slišala za kaj takega.
Verjetno si predstavljate, kako se zgodba nadaljuje. Na Fakaravi sem šla z masko preveriti, kako sidro drži, in pričakalo me je veliko razočaranje. Sidro je ležalo na boku (ni prijelo), veriga pa je bila speljana okrog velike koralne glave. Lahko bi rekla Ricku, naj dvigne sidro, a pri tem bi prav gotovo uničila vse tiste čudovite korale in prestrašila vse tiste barvane ribice. To je bila torej moja priložnost!
Potopila sem se do sidra (5-6m globine), ga zagrabila in začela vleči. Priznam, da se mi je zdela situacija rahlo komična. Bila sem kot miška, ki skuša premakniti spečega slona. Edino, kar mi je uspelo, je bilo prevesiti sidro z levega na desni bok.
A nisem se vdala.
Potopila sem se še enkrat, tokrat mi je uspelo povleči sidro za nekaj centimetrov. In še enkrat. In še enkrat. Vsakič malo več. Potopila sem se vsaj dvajsetkrat in sidro premaknila za 10m, daleč od koral in ribic. Zadnja dva potopa sta bila namenjena odvijanju verige, ki je bila še zataknjena med koralami, in postavitvi sidra v pravi položaj. Poskušala sem tudi zariti sidro globlje v pesek, to pa res ni šlo. Ricku sem zaklicala, naj gre malo ritensko z motorjem in sidro se je zarilo točno tako, kot sem upala.
Na barko sem se vrnila tako ponosna, da bi me skoraj razneslo. Premaknila sem sidro! Sama! Sedaj vem, da zmorem tudi to.