Rada imam svoj nov dom – Calypso, rada imam Mehiko, rada imam svoje pomorske prijatelje, rada imam Ricka in rada imam potovanja. Ampak kljub vsemu temu sem suuuuuper vesela, da po dveh letih pridem domov!
Priznam, da sem odšla na letališče s solznimi očmi (še nikoli nisem bila 2 meseca brez Ricka…), ampak vedela sem, da me čaka veliko lepega tudi na drugi strani Atlantika.
Kar zamislila sem se, kako zelo sem srečna…
Medtem ko sedim na letališču v Ciudad de Mexico razmišljam, česa vsega se lahko veselim.
Komaj čakam, da…
- objamem družino in prijatelje
- vstopim v nov dom moje sestre Tanje, ki je načrtovala&sezidala hišo in se vselila vanjo, medtem ko sem jaz lovila ribe (grande Tanja!)
- vidim, kako zgleda moj brat Marko, ki hodi v službo v kravati (ki mora kompenzirat mojo neresnost za družinsko ravnotežje)
- vidim Višnjo, Domna, Eli, Mašo, Erika in vse ostale, ki so se rodili, medtem ko me ni bilo
- grem na poroko moje najboljše prijateljice iz najstniških let
- lahko vsak dan govorim slovensko
- grem v frigo Uakabarake (če še stojim)
- vidim koliko so zrasli (in se izboljšali) Čupini mladi jadralci in še posebno koliko je zrasel Natan!
- grem v osmico na glaž terana in feto pršuta
- skuham mehiško večerjo za izolske sodelavke
- grem na dan obiskov na tabor stega
- spijem dobro italijansko kavo
- naročim curry pizzo pri Liviotu
- grem nepričakovano pozvonit na nekatera vrata
- skočim v sesljansko morje
- grem plezat na Napoleonsko
- grem na sprehod po Rilke (ma se lahko?)
- grem kolesarit po Krasu
- se skopam v vodi, ki ni slana!!!
Sesljanski zaliv, najlepši zaliv na svetu
One Response to Komaj čakam, da…