Odkar potujem po morju, še nikoli nisem srečala nobene slovenske jadrnice. Tudi slovenskih turistov ali domačinov ne, z izjemo tiste mlade dame, ki dela na ladji in sem jo za nekaj minut ujela na Markezih.
Zato sem bila posebno vesela, ko mi je Miran Tepeš napovedal, da s svojo Skokico prihaja na Tahiti.
Med njihovo plovbo od Paname proti Polineziji smo bili v kontaktu preko SSB radia, tako sem dnevno spremljala njihov zelo počasen napredek. Letos je vreme res muhasto in to so občutili tudi na Skokici, saj so imeli zelo veliko brezvetrja.
Nekega dne se je Skokica končno prikazala izza obzorja, na njej pa kapitan Miran Tepeš in posadka, Pavle Reberc in Mile Vilar.
Po obisku na Calypso smo se premaknili na Skokico za večerjo, naslednjega dne pa sem se z njimi odpeljala do marine.
Miran Tepeš ima zelo drugačne ritme kot midva. V času, ko se midva premakneva od Markezov do Tahitija, gre on že dvakrat okrog sveta. Tudi tokrat se mu je mudilo, še isti dan je odletel nazaj v Slovenijo. (Ko se je vrnil, smo se spet srečali, midva namreč nisva šla daleč …)
Ko sva bila na Tahitiju, sem po Facebooku dobila sporočilo Bora iz Ljubljane, ki ga sicer nisem poznala. Nekje je zasledil, da sem jaz v Polineziji, on pa se je ravnokar poročil in z ženo sta se odpravljala na medene tedne prav na ta konec.
Seveda smo se zmenili, da se dobimo.
Ko sta prispela na Mooreo, sem ju povabila na Calypso in cel dan smo preživeli skupaj, dopoldne smo se potapljali na koralnem grebenu, opoldne sem spekla pizzo za vse, naslednjega dne pa smo šli še na koktejl (Happy Hour) v sosednji Hilton.
Bor in Maruša sta le za en dan zgrešila Mirana in njegovo novo posadko (Janez, Andrej, Berti in Tea), ki se je dan prej zasidrala zraven mene. Tudi z njimi sem poklepetala na dolgo in široko, imeli smo skupno kosilo, potem pa so se kmalu odpravili proti Fidžiju.
Ko sem to omenila mladoporočencema, je Bor pripomnil:
“Sploh nisem vedel, da je v Polineziji toliko Slovencev!”
Nasmehnila sem se in dodala:
“Jaz tudi ne.”