Prejšnji vikend sem preživela v Takapuni (Auckland, Nova Zelandija), kjer sem pomagala pri organizaciji svetovnega prvenstva Finn Gold Cup 2015.
S člani jadralnega kluba sem se odlično razumela, problem pa je nastal, ko so me vprašali standardno, navidez preprosto vprašanje:
“ODKOD SI?”
To vprašanje mi od vedno povzroča probleme.
Včasih sem rekla, da sem iz Italije. Ko sem se naučila, da sogovorniki na ta odgovor reagirajo z izbruhom nepovezanih italijanskih besed v stilu “MAMA MIA, SPAGGHETI, BUONGIORNE” ipd., sem postala Slovenka.
Najbolj me zabavajo odzivi Američanov.
“Slovenia?!? Cooool!” (med vrsticami: kako eksotično!)
“Slovenia? Yes, I know where it is, next to Russia!”
“Slovenia? Isn’t this where Dracula comes from?”
Včasih se zakomplicira, ko me malo bolj razgledana oseba vpraša, iz katerega mesta prihajam. Ko rečem “Triest”, me debelo pogleda in pripomne, da je to vendar v Italiji.
Letos pa sem res dosegla višek zmede.
Naj vam torej predstavim tipičen pogovor s sodelavci na regati. Šlo je približno tako:
“Ti pa nisi naša, kajne?”
“Ne, sem Slovenka!”
“Aha. Torej si prišla s slovensko ekipo?”
“Hmmm… ne. Sem Slovenka, a ne živim tam. Živim na jadrnici, ki je trenutno na Tahitiju.”
“Razumem. Torej si priletela s Tahitija.”
“Hmmm… ne. Priletela sem s Fidžija.”
“(zbegano) Hmmm… V katerem hotelu pa si?”
“Nisem v hotelu. Ta mesec stanujem v Aucklandu.”
“??? … Kam pa greš po regati? Nazaj na Tahiti?”
“Ne. Grem domov, na obisk k družini.”
“Aha! V Slovenijo!”
“Hmmm… ne. V Italijo.”
Nazadnje so nesrečneži vrgli puško v koruzo in pogovor speljali na rugby.
Le kdo bi jim zameril…