Dragi vsi

Danes sta minila dva meseca, odkar sva prijadrala v Polinezijo.

Večino tega časa sem preživela pred računalnikom in pisala o najini plovbi. Moje pisanje – dnevnik lahko preberete v junijski, julijski in septembrski številki Vala Navtike ali pa lahko poslušate kratke oddaje, ki so na sporedu na Radiu Trst A vsak ponedeljek in četrtek okrog 9.15 (NOV URNIK!), od junija do septembra.

Vse to pisanje mi je pomagalo podrobno podoživeti plovbo. Nasplošno lahko rečem, da je bila plovba zahtevna, toda bolj psihično kot fizično. Veliko jadralcev poroča o izmučenosti, pomanjkanju spanja in slabosti, toda midva nisva bila utrujena, ko sva dospela do Polinezije. Lahko bi nadaljevala še en mesec…

Nekdo me je pred kratkim vprašal, kolikokrat sem se na plovbi vprašala “MA KI ME LO GA FATO FAR??”, po slovensko bi verjetno rekli “Le komu na čast sem se spravila sem?”

Niti enkrat. Nisem se vprašala, ker dobro vem, kdo me je spravil na ocean. To je bila tako močna želja, tako močen klic, da se mu preprosto nisem mogla upreti. Pred odhodom sem vedela, da ne bo lahko, toda sem tudi vedela, da si tega tako želim, da bo vredno vsega truda.

“Tudi če bo grozno,” sem si rekla “moram iti. ”

Ker če ne grem, mi bo za vedno žal. Sem pač čutila, da je to nekaj, kar v življenju moram narediti in dokler ne bom prejadrala oceana, ne bom imela miru. Zato se nisem nikoli vprašala, zakaj sem tam.

Priznam pa, da sem si nekajkrat potiho rekla: “Hmmm… mogoče pa to ni bila najbolj pametna ideja.”

Toda to je mimo in sedaj ostaja samo ponos, da nama je uspelo, in lepi spomini (grdi spomini imajo izredno kratko dobo trajanja – pravijo, da je kratek spomin razlog, da gredo jadralci spet na morje in da imajo ženske več kot enega otroka :)).

Predno zaključim, dolgujem nekaj zahval. Najprej moji tri M-ji, ki mi stalno pomagajo na daljavo…

Hvala Mitji, ki je dnevno skrbel za mojo pošto. (in ki te dni pregleduje moje pisanje)

Hvala Markotu, ki je objavljal dnevnik na spletno stran.

Hvala Miha za pomoč pri Calypso-računih.

Hvala tudi vsem tistim, ki ste mi pisali med plovbo. Posebna hvala Srečotu Pust za vremenske napovedi!

In hvala Ricku, da me je srečno pripeljal na drugo stran, da je skrbel zame in za jadrnico in da je skratka najboljši kapetan, kar jih morje premore.

Video o jadranju iz Mehike v Polinezijo pa je v pripravi…

p.s. Potrebujem kakšno idejo za zaključni del dnevnika – zanima me, kaj vas zanima. Imate kakšno vprašanje, namig? Vsaka ideja bo dobrodošla…

Comments

comments