Ena od stvari, ki so mi všeč pri Mehičanih, je ta, da se zelo dosti smejejo. Tu ne mislim na vljudno nasmihanje, govorim o tistem krohotanju, ko se zvijaš od smeha in se ti oči solzijo. Ko ne moreš nehati in vsi okoli tebe se začnejo smejati, ker je tvoj smeh tako nalezljiv.

Včeraj zjutraj sem šla s čolnom do marine, kjer sta me čakala Luis in Maurizio. Luis je vaški krojač,ki nama je sešil nov sprayhood (t.j. zaščita pred vodo in vetrom nad glavnim vhodom v jadrnico) in včeraj je prišel na Calypso, da bi ga dokončal in postavil na mesto.

Čeprav sem sama predlagala 9.uro zjutraj, ko je morje mirno in ni vetra, se je Luis odločil za 14.uro, češ da je sonce močno in da se blago lažje napne. Nisem hotela ugovarjati, on gotovo ve, kaj je najboljše! S sabo je pripeljal prijatelja – pomagača, ki pa še nikoli ni bil na jadrnici ali odprtem morju nasploh. Ko smo iz zaščitene marine zapluli v razburkano morje sidrišča, so nas valovi kmalu začeli zalivati. V roku dveh minut smo bili vsi trije popolnoma mokri, do Calypso pa smo se vozili celih 15 minut (4 konjski motor pač).

Plezanje iz čolna na barko je bilo spet nova avantura, malo je manjkalo, da bi oba zaplavala. Calypso se je ob dveh popoldne, tako kot vsak dan, kar živahno gugala levo in desno in gor in dol, vetra je bilo za 20 vozlov in najina prijatelja sta se lotila dela. Po desetih minutah je Luis na hitro pospravil in izjavil da mora nekaj popraviti in da se bo rajši vrnil jutri. Potem je počil v smeh in priznal, da ima morsko bolezen in da se boji, da bi nama pobruhal barko. Z veseljem sem ju odpeljala nazaj v marino (na poti nas je morje tako zalivalo, da sta se L in M non stop zvijala od smeha in komaj sta nehala, je nov val zalil enega od njiju in spet sta počila v krohotanje). Zmenili smo se , da se vidimo danes ob 10.uri. 

Danes je bilo malo boljše, plovba do jadrnice je bila kolikor toliko mirna. Maurizio mi je priznal da je celo noč sanjal, da je kot konjenik jahal ogromne valove.

Rick ju je z barke pozdravil:

“Hola marineros!”(živjo, pomorščaki)

Luis pa takoj odvrnil:

“Si, marineros de agua dulce” (ja, pomorščaki z jezera)

in spet sta se tako zvijala od smeha, da sploh nista mogla splezati na barko.

Morje je bilo dovolj mirno, da sta končno zaključila s sprayhoodom, a na poti nazaj je veter že začel dvigovati valove in spet sem na premcu imela dva popolnoma premočena Mehičana, ki sta uživala v plovbi kot znajo uživati samo otroci. Čeprav ju je voda zalivala, sta kričala od užitka in se drla, naj grem bolj hitro:

“No te preocupe, no somos de azucar!” (Ne skrbi, saj nisva iz sladkorja.)

In spet sta se zvijala od smeha. Bilo mi je kar žal, ko je bilo plovbe konec. 

Hasta la proxima, marineros de agua dulce!

Comments

comments