Dragi prijatelji,

v prihajajočih tednih bom imela tri predavanja, na katere ste lepo vabljeni.

• CELJE: V ponedeljek, 13. februarja ob 17.30 v Levstikovi dvorani Osrednje Knjižnice v Celju, Muzejski trg 1a.

  Naslov predavanja: Z jadrnico po Francoski Polineziji (potopisno predavanje)

• KOPER: V četrtek, 16. februarja ob 18. uri v Središču Rotunda v Kopru, Destradijev trg 11

  Naslov predavanja: Moj dom je jadrnica (O življenju na jadrnici)

  Vstopnina 8 evrov. Število mest je omejeno (vstopnice na voljo v predprodaji). Več info tukaj

• LJUBLJANA: V sredo, 22. februarja ob 18.uri v dvorani poleg kavarne Čuk v Stegnah (Stegne 23a)

  Naslov predavanja: Moj svet sredi oceana (Predstavitev moje zgodbe, moje knjige in mojega vsakdana)

  Predavanje gosti Our Space Appliances. Število mest je omejeno, rezervacija je potrebna do petka, 17.2. na naslov: romana.kutnar@osap.si

LEPO VABLJENI!

Odkar potujem po morju, še nikoli nisem srečala nobene slovenske jadrnice. Tudi slovenskih turistov ali domačinov ne, z izjemo tiste mlade dame, ki dela na ladji in sem jo za nekaj minut ujela na Markezih.
Zato sem bila posebno vesela, ko mi je Miran Tepeš napovedal, da s svojo Skokico prihaja na Tahiti.
Med njihovo plovbo od Paname proti Polineziji smo bili v kontaktu preko SSB radia, tako sem dnevno spremljala njihov zelo počasen napredek. Letos je vreme res muhasto in to so občutili tudi na Skokici, saj so imeli zelo veliko brezvetrja.
Nekega dne se je Skokica končno prikazala izza obzorja, na njej pa kapitan Miran Tepeš in posadka, Pavle Reberc in Mile Vilar.

Po obisku na Calypso smo se premaknili na Skokico za večerjo, naslednjega dne pa sem se z njimi odpeljala do marine.

Miran Tepeš ima zelo drugačne ritme kot midva. V času, ko se midva premakneva od Markezov do Tahitija, gre on že dvakrat okrog sveta. Tudi tokrat se mu je mudilo, še isti dan je odletel nazaj v Slovenijo. (Ko se je vrnil, smo se spet srečali, midva namreč nisva šla daleč …)

Ko sva bila na Tahitiju, sem po Facebooku dobila sporočilo Bora iz Ljubljane, ki ga sicer nisem poznala. Nekje je zasledil, da sem jaz v Polineziji, on pa se je ravnokar poročil in z ženo sta se odpravljala na medene tedne prav na ta konec.
Seveda smo se zmenili, da se dobimo.

Ko sta prispela na Mooreo, sem ju povabila na Calypso in cel dan smo preživeli skupaj, dopoldne smo se potapljali na koralnem grebenu, opoldne sem spekla pizzo za vse, naslednjega dne pa smo šli še na koktejl (Happy Hour) v sosednji Hilton.
Bor in Maruša sta le za en dan zgrešila Mirana in njegovo novo posadko (Janez, Andrej, Berti in Tea), ki se je dan prej zasidrala zraven mene. Tudi z njimi sem poklepetala na dolgo in široko, imeli smo skupno kosilo, potem pa so se kmalu odpravili proti Fidžiju.

Ko sem to omenila mladoporočencema, je Bor pripomnil:

“Sploh nisem vedel, da je v Polineziji toliko Slovencev!”

Nasmehnila sem se in dodala:

“Jaz tudi ne.”

Prejšnji vikend sem preživela v Takapuni (Auckland, Nova Zelandija), kjer sem pomagala pri organizaciji svetovnega prvenstva Finn Gold Cup 2015.

S člani jadralnega kluba sem se odlično razumela, problem pa je nastal, ko so me vprašali standardno, navidez preprosto vprašanje:

“ODKOD SI?”

To vprašanje mi od vedno povzroča probleme.

Včasih sem rekla, da sem iz Italije. Ko sem se naučila, da sogovorniki na ta odgovor reagirajo z izbruhom nepovezanih italijanskih besed v stilu “MAMA MIA, SPAGGHETI, BUONGIORNE” ipd., sem postala Slovenka.

Najbolj me zabavajo odzivi Američanov.

“Slovenia?!? Cooool!” (med vrsticami: kako eksotično!)

“Slovenia? Yes, I know where it is, next to Russia!”

“Slovenia? Isn’t this where Dracula comes from?”

Včasih se zakomplicira, ko me malo bolj razgledana oseba vpraša, iz katerega mesta prihajam. Ko rečem “Triest”, me debelo pogleda in pripomne, da je to vendar v Italiji.

Letos pa sem res dosegla višek zmede.

Naj vam torej predstavim tipičen pogovor s sodelavci na regati. Šlo je približno tako:

“Ti pa nisi naša, kajne?”

“Ne, sem Slovenka!”

“Aha. Torej si prišla s slovensko ekipo?”

“Hmmm… ne. Sem Slovenka, a ne živim tam. Živim na jadrnici, ki je trenutno na Tahitiju.”

“Razumem. Torej si priletela s Tahitija.”

“Hmmm… ne. Priletela sem s Fidžija.”

“(zbegano) Hmmm… V katerem hotelu pa si?”

“Nisem v hotelu. Ta mesec stanujem v Aucklandu.”

“??? … Kam pa greš po regati? Nazaj na Tahiti?”

“Ne. Grem domov, na obisk k družini.”

“Aha! V Slovenijo!”

“Hmmm… ne. V Italijo.”

Nazadnje so nesrečneži vrgli puško v koruzo in pogovor speljali na rugby.

Le kdo bi jim zameril…

Glede na veliko število zaskrbljenih emailov, ki jih dobivam te dni, sem se odločila da tudi tukaj na kratko sporočim, da je z nama vse v redu. Ciklon Pam je hudo prizadel otoke Vanuatu, ki pa so od naju oddaljeni več kot 3000 km. Prav nevarnost ciklonov je razlog, da se že več mesecev “skrivava” na Markeških otokih, kjer smo v deževnem obdobju imeli manj kot 10 dni dežja in idealne vetrovne razmere.

Ljudje z otokov Vanuatu pa potrebujejo pomoč. Če želite pomagati, svetujem organizacijo SeaMercy.

Hvala za skrb!

Ciklon Pam, foto weather.com