Črni biseri

Iskreno povedano, Papeete nima veliko lepega. Prestolnica Francoske Polinezije ima veliko ljudi (polovica vseh državljanov živi tukaj), veliko avtomobilov in posledično prometa, veliko (preveč) trgovin in veliko turistov. Po dolgih mesecih samotnih otokov in oceana so bili prvi dnevi civilizacije zelo evforični. Prvi dan se sploh nisva mogla nagledati vsega. Parkirišča se mi niso še nikoli prej zdela tako očarljiva. Da o prepolnih trgovinah sploh ne govorimo! Tiste, ki sva jih do sedaj našla na svoji poti na različnih otokih, so premogle bolj malo svežega – kakšno čebulo, dva gumijasta korena in nekaj posušenega krompirja. Ko sva vstopila v prvo veleblagovnico, sva vstopila v nebesa. Kot otroka v trgovini bonbonov… Sadje, sir, pršut, salame, jogurti, svež kruh, čokolade!

Toda tudi obilja se kmalu naveličamo…

Obisk mesta je bil prvič vznemirjujoč, drugič še zanimiv, trejič pa že mora. Edina stvar, ki je meni všeč, je ogled butikov s črnimi biseri. Čeprav sem jih videla že na Tuamotih, je tukaj še lepše, saj samo najlepši biseri odpotujejo na Tahiti in najdejo mesto v trgovinah za bogate turiste. Ja, cene so pa take, da veliko pašem oči in malo kupujem. ?

Obiskala sem tudi muzej črnih biserov, kjer lepo razložijo vse o gojenju teh svetlikajočih krogljic. Na fotografijah lahko vidite, da so zelo različni med sabo, tako glede na barvo kot na obliko. Najdražji so popolnoma okrogli, poleg njih pa imamo še gumbe, solze, polkrogle itd.

Comments

comments